VREDNOTE NISO NAPRODAJ

13. junij 2019 - Deželni svet

Zamislimo se, kaj naj bo za nas politika. Ker se to vprašanje pojavlja vse bolj pogosto in odgovor nikakor ni preprost ali samoumeven. Naj bo politika semenj kričačev, na katerem ob vsaki priložnosti poskušamo zabarantati čim več in za vsako ceno? Ali niso pravice vseh manjšin, torej tudi naše, v vsaki demokratični družbi svetinja in torej oltar na polju vrednot? Kje se vrednote naših političnih sogovornikov ujemajo z našimi in kolikšen je etično sprejemljiv odmik? Vsakič, ko kolebamo z vrednotami, izpademo nezanesljivi, neresni, kontradiktorni.

V Rimu postaja kar vroče in to ne glede na meteorološke danosti. Stabilnost dvoglavega orla se iz dneva v dan krha, na kar še najbolj pogosto opozarja premier Conte, ki vse težje prenaša vlek vrvi z dveh nasprotnih bregov. Znanilec vse bolj verjetnih predčasnih volitev je tudi povečana medijska aktivnost raznih parlamentarcev, skupno v dveh domovih jih sedi približno tisoč, za katere smo skoraj v poldrugem letu bolj malo slišali. Strah pred volitvami posamezne parlamentarce sili k potrjevanju starih in iskanju po možnosti tudi novih podpornikov. V Salvinijevi Ligi brenčijo motorji tudi novim ambicijam, saj je stranka v tem času skokovito povečala svoj konsenz. Ostale ne. Nekatere počasi usihajo, tako kot posledično usihajo upanja posameznikov, ki so se znašli v rimskem političnem Olimpu.

Tako si sam razlagam tudi najnovejši zakonodajni pobudi, ki so ju sprožili poslanci iz vrst deželne desne sredine. Poslanec Guido Pettarin je vložil zakonski predlog, s katerim predlaga spremembo Statuta naše dežele z izrecno omembo pravice slovenske jezikovne skupnosti, da zajamčeno izvoli svojega deželnega svetnika. Danes tega Statut FJk ne predvideva; obstaja le mehanizem olajšane izvolitve (pogojene s povezavo z večjo stranko), ki je zaobjet le v volilnem zakonu. Pettarinovo pobudo smo pozdravili, saj gre navsezadnje in kljub vsemu za znak pozornosti do vprašanja, na katero kot slovenska zbirna stranka opozarjamo že celo (republiško) večnost.

Manj nas navdušuje drugi zakonski predlog, ki prihaja iz vrst iste Forza Italia in čigar prvi podpisnik je čedajski poslanec Roberto Novelli. Sopodpisnika sta njegova somišljenika Sandra Savino in Guido Pettarin. Z razliko od prvega je ta zakon jasno usmerjen v čisto nasprotno stran. Trije desno sredinski parlamentarci brez sramu predlagajo, da bi zaščitni zakon št. 38 iz leta 2001 razširili še na furlansko in nemško manjšino. Predlagatelji bi vse tri manjšine še najprej prešteli, za tem pa se skriva Novellijeva stara želja, da bi finančne dotacije doziral na osnovi številčnosti posameznih manjšin. Kar pomeni pretok iz Slovencev, ki zanj na primer na Videmskem skoraj ne obstajajo, na Furlane. Za katere si nadeja, da bi ga hvaležno volilno nagradili. Ko bi bili njihovi nameni resnično pošteni in pozitivni v odnosu do furlanske in nemške manjšine, bi Novelli, Savinova in Pettarin najbrž spisali in vložili dodatna dva ločena zakonska predloga. Tako kot smo opravili na deželnem nivoju že pred desetimi leti, ko smo izglasovali tri ločene deželne zakone za tri manjšine. Na vsedržavni ravni pa itak že obstaja okvirni zakon št. 482 iz leta 1999, ki obravnava vse zgodovinske oz. avtohtone manjšine v Italiji, mu pa je isti parlament v zadnjih desetih letih skoraj izničil finančne dotacije.

Naj mi trije poslanci zato ne zamerijo, če ocenim, da je časovni okvir teh pobud vsaj sumljiv. Sprememba deželnega statuta predvideva sprejetje ustavnega zakona, ki zahteva dvojno branje v obeh vejah parlamenta. Pa tudi sprememba rednega zakona, kakršen je zaščitni, ki odgovarja na mednarodne in ustavno zapisane obveznosti Italije, bi ne imela lahke poti.  Z drugimi besedami poceni poskus kasiranja volilnih točk lokalne desnice in v bazenu Furlanov in Nemcev. Kar je neresno in neodgovorno, v trenutni populistični in neumni politiki pa žal pogost pojav.

Ploskamo prvemu predlogu, izžvižgamo drugega. A vtis imamo, kot da bi bili skupnost na prodaj, razstavljeni kot poceni blago na pultu zakrknjene tržnice. Enkrat za obljubo o zajamčenem sedežu v deželni zbornici, drugič z grožnjo izničenja težko pridobljenih pravic. Za trenutek odmislimo, da gre za dva blefa. Zamislimo se, kaj naj bo za nas politika. Ker se to vprašanje pojavlja vse bolj pogosto in odgovor nikakor ni preprost ali samoumeven. Naj bo politika semenj kričačev, na katerem ob vsaki priložnosti poskušamo zabarantati čim več in za vsako ceno? Ali niso pravice vseh manjšin, torej tudi naše, v vsaki demokratični družbi svetinja in torej oltar na polju vrednot? Kje se vrednote naših političnih sogovornikov ujemajo z našimi in kolikšen je etično sprejemljiv odmik? Vsakič, ko kolebamo z vrednotami, izpademo nezanesljivi, neresni, kontradiktorni. Verjeti hočem, da so našim volivcem še vedno veliko bližje vrednote odprte in strpne družbe, družbene solidarnosti, kulture sprejemanja različnosti. Smo še vedno pro evropski, smo zmerni in povezovalni? Smo kristjani, tudi v politiki, če hočemo po zgledu in nauku sedanjega papeža?  Smo za pravila družbene igre, ki naj bodo v duhu fair playa, odgovornosti, zmernih tonov, spoštljivega dialoga? Mislim, da smo. Ker tako v Italiji kot v Sloveniji in v Evropi slišimo in vidimo tudi zelo različne pristope.

Kot je pred nedavnim v Gorici dejal prijatelj Herbert Dorfmann, so danes navidezno uspešni politiki, ki nagovarjajo želodce pred možgani, jahajo strahove, pihajo v ogenj sovraštva in nezaupanja. Sprejemajo obljube, za katere že v izhodiščih vedo, da jih ne bodo zmogli spoštovati. Hočem verjeti, da je vredno in smiselno vztrajati na prizadevanju, da sta politika in javno upravljanje nekaj drugega, nekaj bolj plemenitega in odgovornega, nekaj resnega. In izbirati moramo sogovornike, ki se vsaj glede tega strinjajo z nami.

Dokažimo, da vrednote niso naprodaj. In da ostajamo dostojanstvena skupnost.

Igor Gabrovec

(objavljeno na Novem Glasu 13. junija 2019)