V Rimu ni niti najmanjše politične občutljivosti do vprašanja parlamentarne zastopanosti narodno-jezikovnih manjšin

15. maj 2019 - Deželni svet

SSk je večkrat že predlagala skupna omizja, da izoblikujemo enotno stališče. Pri tem pa ne moremo odstopati od navedenega osnovnega načela, da mora biti manjšini priznana pravica, da samostojno, suvereno, demokratično in transparentno izbira svoje zastopnike v Rimu. Žal imamo vtis, da je prav to osnovno izhodišče trn v peti italijanskim strankam, ki so doslej same odločale, kdo naj nas zastopa. Tu bi bil na mestu časnikarjev naslov »O nas, brez nas«. Ker tako je danes.

Časnikar Peter Verč je v nedeljski izdaji Primorskega dnevnika kar dobro sintetiziral zadržanje raznih italijanskih političnih opcij do vprašanja zastopanosti slovenske narodne skupnosti v rimskem parlamentu. Na dlani je, da ni niti minimalne politične volje, da bi se vprašanje rešilo – ne za Slovence v FJk in tudi za druge manjšine ne. Seveda s častno izjemo Nemcev na Južnem tirolskem, ki so že od nekdaj republika zase. In kot takim je priznano to, kar zahtevajo. Sama stranka SVP pa, to naj bo moja ocena, še zdaleč nima zadostne politične moči in teže, da bi italijanskim vsedržavnim strankam vsilila zaščito kar vseh priznanih manjšin.

Drži torej prvi časnikarjev zaključek, da imajo vsedržavne stranke, naj bodo desne, leve ali rumene, kar nekaj masla na glavi. Ko sedijo v opozicijskih klopeh ne štedijo z radodarnostjo, ki pa nekam ponikne in se porazgubi po tunelih političnega pragmatizma vsakič, ko sta jim dana škarje in platno, da lahko krojijo nova volilna pravila. Od leta 2001, ko je bil izglasovan zaščitni zakon, do danes se je volilna zakonodaja kar nekajkrat spreminjala, olajšav za izvolitev predstavnikov slovenske manjšine v senat in poslansko zbornico pa še zdaleč nismo zaznali. Prej nasprotno: pot do izvolitve je vsakič bolj strma in tvegana. Potrditev tega smo nazadnje imeli pred nekaj meseci, ko je šel predlog ustavnega zakona o zmanjšanju števila parlamentarcev skozi prvo senatno rešeto. Sogovorniki so nas pozorno poslušali, trepljali po rami, načelno soglašali z našimi pričakovanji. In odgovor oz. rešitev prenašali naprej, v prihodnost, za prvo naslednjo priložnost. Gre za skoraj identično shemo, ki se ponavlja vsakič, ko parlament seže po volilni zakonodaji.

Časnikar pravilno ugotavlja, da je prva hiba naše narodne skupnosti ta, da nimamo skupnega stališča. Kar je res. Kdo pa je za to kriv? Stranka Slovenska skupnost je kot samostojna slovenska stranka vedno in dosledno vztrajala na stališču in zahtevi, da mora biti izbira slovenskega parlamentarca v Rimu v dometu manjšinske skupnosti kot celote, ne pa sad zakulisnih dogovarjanj ožjih vodstev italijanskih vsedržavnih strank. Zakaj? Ker smo mnenja, da mora slovenski zastopnik ali zastopnica svobodno in legitimirano nastopati v bran skupnosti kot celote, ne pa strankarskih ali koalicijskih interesov in potreb. Manj od tega ne moremo sprejemati. Uresničeni model in torej konkreten primer vidimo v Sloveniji, kjer sta Italijanom in Madžarom zagotovljena dva parlamentarna sedeža. Politični instrumenti, ki so na voljo stranki SSk, pa so sila razmer žal zelo omejeni.

Nehvaležen je zato za nas časnikarjev očitek, da naj bi se kot skupnost odločili, da reševanje tega vprašanja prepuščamo drugim. To ne drži. Stranka SSk je v vseh teh letih vedno zelo jasno izpostavila svoje predloge tako v odnosu do italijanske politike kot tudi v Sloveniji. Še vedno smo prepričani, da lahko matična država odigrava pomembno vlogo politično-institucionalnega pritiska, saj ima doma področje zastopanosti priznanih manjšin zgledno urejeno. Prav tako je SSk večkrat že predlagala skupna omizja, da izoblikujemo enotno stališče. Pri tem pa ne moremo odstopati od navedenega osnovnega načela, da mora biti manjšini priznana pravica, da samostojno, suvereno, demokratično in transparentno izbira svoje zastopnike v Rimu. Žal imamo vtis, da je prav to osnovno izhodišče trn v peti italijanskim strankam, ki so doslej same odločale, kdo naj nas zastopa. Tu bi bil na mestu časnikarjev naslov »O nas, brez nas«. Ker tako je danes.

SSk se je prejšnji teden odpovedala dragi, mučni in predvsem jalovi poti v Rim. In to iz treh glavnih razlogov. Ker se politični pogoji in razmerja v Rimu v teh mesecih niso spremenili niti za vejico. Ker so bile polemike okrog tega vprašanja uperjene izključno v predvolilno obračunavanje med državnimi kompetitorji, ki nas kot SSk ne ganejo. Ker smo mnenja, da niti tokratna ustavna reforma ne bo zaključila svoje poti. V nasprotnem primeru pa jo bomo izpodbijali po sodni poti.

Ko bodo volitve čez nekaj tednov mimo, bomo kot SSk ponovno nadaljevali na večkrat tako Sizifovi poti iskanja podpore in konsenza za najbolj primerno rešitev.

 

Igor Gabrovec, deželni tajnik SSk