Sredi temne noči so verjeli v novo zoro

07. september 2018 - Deželni svet

Po strelih v Bazovici se je bila Evropa pogreznila v noč razuma in v pravi pekel na zemlji. Zato vemo, kaj vsega je lahko zmožen človek, ko se mu zamegli smisel za enakopravnost, enakovrednost in sočutje. Vemo, kam privedejo teorije o nadrejenosti izbranih kultur, jezikov in ver.

 

Ne, niso darovali svoja mlada življenja.

Življenje jim je bilo ukradeno.

Zločinsko in zverinsko.

Daruje nekdo, ki se prostovoljno odloči, da z drugimi deli, kar mu je dragoceno. Bidovcu, Marušiču, Milošu in Valenčiču je bilo dragoceno živeti. Živeti svobodno, dostojanstveno. Sanjali so lepšo prihodnost. Sanjali so življenje, ki bi bilo moralo komaj vzkliti pri vsakem izmed njih. V srcu so hranili ljubeče občutke na dekleta, na prijatelje, na družino. Sanjali so, kot vsi mladi, da bodo razvili svoj poklic, da si bodo morda kje uredili svoj dom, ki ga bodo delili z ljubljeno osebo in v katerem bo morda odmeval otroški smeh.

Bili so mladi in polni načrtov. Bili so mladi in polni idealov. Bili so mladi in uporni. Taki, ki jih je krivica tako motila, da svojega pogleda niso mogli obračati stran, ki svojega pogleda niso prevesili v tla.

Ferdo, Franjo, Zvonimir, Lojze. Bili so diamantne špice širokega odporniškega gibanja, ki se je po vsej Primorski razvijal vse od zaključka prve svetovne vojne. Nova oblast je, ne glede na obljube in lažna zagotovila, vse od svojega začetka pokazala na odnos, ki ga hoče imeti do komaj zasedene zmelje. Zemlje, ki so jo naseljevali ljudje različnega jezika, z različnimi navadami, različne narodnosti. Fašizem je naglo stopnjeval svoj pohod na oblast. Že sredi poletja leta 1920 so ognjeni zublji objeli Narodni dom v Trstu in s tem še vedno predramljeni Evropi jasno prerokovali ogenj, ki bo v svoje žrelo do konca druge svetovne vojne požrl na milijone nedolžnih žrtev.

Ta spomenik nas opozarja na trdnost in zaverovanost v ideale svobode, junaštva in odpora proti fašizmu ter istočasno zapečati sramoto tistih, ki so se tem idealom izmikali, v požrešnem vrtincu nacionalizma, kulturne in etnične nestrpnosti ter rasizma. S krvjo so zapisana, a v zlatu, imena štirih junakov, junakov vsakdanjega življenja, ki so se v pravem času brez slepomišenja uprli kulturni, politični, narodni smrtni obsodbi slovenskega – in ne le slovenskega - naroda. Ta pomnik priča o brezkompromisni vojni, ki se je na Primorskem začela s požigom Narodnega doma. Od takrat se je vedno bolj prepovedana slovenska beseda lahko širila, razvijala in cvetela le v toplem zavetju slovenskih domov, v cerkvah, na skrivnih sestankih, na izletih v gore. Zaljubljeni so bili, naši predniki, v jezik, v kulturno zakladnico, ki so jo drugi označili za ničvredno in jo kot tako obsodili na smrt.

Saj se mene ne tiče. Saj gre le za … Slovane. Tako si je najbrž v tistem vročem juliju v Trstu zamišljal marsikdo, ko je pogledal počrnjeno fasado nekdaj zavidanja vrednega poslopja, iz katerega je le še zaudarjalo po dimu, ruševinah in smrti. Preganjanju Slovencev in Slovanov v Trstu so se pridružila nova preganjanja, nestrpnosti se je dodajala nestrpnost: proti različno govorečim, različno verujočim, različno čutečim. Nadalje, marsikoga ni pretirano zmotilo, ko je samooklicani Duce v družbi horde huliganov korakal na Rim in od strahopetnega malega kralja izsilili oblast. Marsikdo je sprejel, ko je isti tiran ukinil volitve, ko je risal sanje o novem imperiju z osvajanjem najbližjih dežel. Veliko pa je bilo takih, ki so več ali manj brezbrižno sledili toku dogajanj, češ da … saj se mene ne tiče.

Mlad slovenski zaveden človek je v tistih časih, kot je zapisal Srečko Kosovel, »komaj rojen, že gorel v ognju večera«. Tako so goreli tudi štirje mladi junaki tistega septembrskega jutra v Bazovici, ko so streli fašističnega odreda prestregli njihov let kot let Kosovelove brinjevke. Streli v tistem zgodnjem jutru 6. septembra 1930 so v svoji krvavi bolečini odmevali po vsem Krasu, v Istro, po vsej Primorski, v ves slovenski prostor, v Evropo in preko tržaškega zaliva v vsa morja sveta. In v nebo. Ker je krivica madež, ki se ne izbriše. Ker je umor nedolžnih krik, ki ne utihne.

»Kot bi udarilo v jato, je ranjena mladost omahnila v ječe, v konfinacijo na italijanski jug, se raztepla po vsej Jugoslaviji. A seme je obrodilo: za tiste, ki so ostali doma na Primorskem, za tiste, ki so se drugod po Sloveniji in takratni Jugoslaviji združevali v društvih, pisali v legalne ali ilegalne liste, se vključevali v delo za stvar vsak po svoji zmožnosti vse do začetka druge svetovne vojne in tudi med njo v vojaških taboriščih, v gozdovih in na frontah sveta. Bazovica so se imenovala emigrantska društva, Bazovica se je imenoval list, ki je izhajal v Kairu za vojaške ujetnike, Bazovica je dala ime partizanski brigadi, Bazovica je postala simbol, ki postane pesem, glasba, slika, ki se zapiše v narodovo kulturno zakladnico in v njegovo zgodovino.« je prav tu v Kranju, v tem spominskem kraju pred kar nekaj leti poudarila pokojna Lida Turka, ki je preučevanju slovenskega odpora in Tigrovskega gibanja posvetila pomemben del svoje poklicne poti.

Velika fašistična Italija se je s samozvanim imperijem vred krepko zbala našega malega naroda, naših upornih in trdoživih ljudi. Med zloglasnim prvim tržaškim procesom, ki se je zaključil s smrtno obsodbo štirih mladih junakov in leta in pomnoženimi desetletji ječe in konfinacij za ostale, je bil Trst vojaško oblegan. V sodni palači je zasedalo Posebno fašistično sodišče, za t.i. zaščito države. »Fašistične patrulje so krožile po vsem mestu. Žrela topov in vojnih ladij so bila obrnjena proti mestu in deželi. Oklopni avtomobili in kamioni z naperjenimi mitraljezi so drveli po mestu. Tržačani so se zaprli v svoja stanovanja …« je tiste dni stvarno opisal Vekoslav Španger, na istem procesu obsojen na trideset let ječe.

»V Bazovici so počili streli. Štiri žrtve so pale, štiri matere so zajokale, štirje heroji bodo večno živeli« je krvavi trenutek povzel pesnik Pavel Golia. Štiri trupla bazoviških mučenikov so položili v pripravljene krste, nakar so vse naložili na kamion in v največji tajnosti odpeljali na tržaško pokopališče pri Sv. Ani, kjer so jih strogo skrivno pokopali. Prvi spomenik štirim junakom je nastal tu, v Kranju, slaba dva meseca po usmrtitvah v Bazovici, na pobudo Draga Žerjala. Spomenik Vladimiru Gortanu, leto prej enako umorjenemu v Pulju, in bazoviškim junakom je tako postal prvi protifašistični spomenik na svetu. Za vse nas, za Slovence v domovini, v zamejstvu in po svetu, pa je spomenik, ki združuje in povezuje, ki ga ne moremo in ne smemo podrejati političnim potrebam.

Ker naši štirje mladi fantje pričajo o vrednotah, ki so večne, ker so prepletene z načeli dostojanstva, ki je prva pravica slehernega človeka. Štirje mladi Primorci nas spominjajo, da sta jezik in narodna pripadnost svetinje, ki smo ju prejeli v dar od naših staršev in ju prenašamo na naslednje rodove. Spominjajo nas, da sta enakopravnost in enakovrednost vsakemu, prav vsakemu otroku položeni v zibelko in da smo vsi enako krivi in odgovorni, če ju kdo izmakne. Štirje mladi Slovenci nas opominjajo, da je pojem politične svobode prva tako neodtujljiva pravica, ki je ne moremo in ne smemo barantati za nobeno ceno.

Ta spomenik zato daleč presega okvire 'slovenskosti' ali antifašizma, saj pooseblja absolutne vrednote, ki so danes obče sprejete kot vrednote svobodne, demokratične in omikane družbe. Sama Evropska zveza, kakršna je nastala v zamislih njenih snovalcev, sloni na temeljih, v katerih so vgrajena vsa ta načela in vrednote. Po strelih v Bazovici se je bila Evropa pogreznila v noč razuma in v pravi pekel na zemlji. Zato vemo, kaj vsega je lahko zmožen človek, ko se mu zamegli smisel za enakopravnost, enakovrednost in sočutje. Vemo, kam privedejo teorije o nadrejenosti izbranih kultur, jezikov in ver. Zgodovina in še redki živi pričevalci, kakršen je naš tržaški očak prof. Boris Pahor, nas morajo spominjati in opominjati, da je dvigovanje zidov pred različnostjo le prvi korak v smeri poveličevanja nas samih in posledičnega odklanjanja vsega, kar ni uravnano.

Bodimo ponosni na svojo zgodovino, na svoj jezik, na svojo kulturno dediščino in narodno pripadnost. Bodimo ponosni na svoje junake. Ob zavedanju, da smo živobarvni kamenčki v mozaiku, ki mu pravimo svet. Današnja mladina stopa v življenje s sličnimi občutki, radovednostjo, pričakovanji, negotovostjo in strahovi, ki so jih delili mladi Franjo, Ferdo, Zvonimir in Lojze. Poskrbimo, da mlade oplemenitimo tudi z vrednotami štirih junakov, ki so kažipot v življenje. Časi niso najlažji, niti danes niso, ko se na novo dvigajo zidovi in po stari celini v temi korakajo stari in novi strahovi.

Takratna mladina se je odločila, da ne bo bilka v vetru. Odločili so se, da ne bodo kimali in da bodo usodo vzeli v svoje roke – za vsako ceno. Potrudimo se, tudi kot politiki in javni upravitelji, da presežemo vsakodnevno besedičenje, puhle obljube in skregana zagotovila, da presežemo jalove spore in  skupaj pogledamo v čas, ki je pred nami. In novim generacijam ponudimo prostor, čas in priložnost, da pridobljenemu znanju, spominu in izkušnjam dodajo svoje pisane kamenčke v nadaljevanje živobarvnega mozaika.

Tako se na najboljši način vsak dan poklonimo tistim, ki so v najbolj temni noči verjeli v novo zoro.

Igor Gabrovec (Osnutek nagovora na svečanosti v Prešernovem gaju v Kranju 7.9.2018)