Solidarnost Poigdemontu in katalonskemu političnemu vrhu

26. marec 2018 - Deželni svet

Svoj glas moramo dvigniti vsi v Evropi, ki še vedno verjamemo v načela enakopravnosti in enakovrednosti vseh evropskih narodov ter prepričano zagovarjamo pravico do samoodločanja.

Politika španske vlade do katalonskega vprašanja je že dosegla tako nizek in zaskrbljujoč nivo, da je že čas, da v spor aktivno in nedvoumno poseže Evropa. Aretacija nekdanjega predsednika katalonske vlade v izgnanstvu Carlesa Poigdemonta, potem ko je bil že priprt skoraj v celoti vrh katalonskega avtonomističnega gibanja, predstavlja alarmni zvonec, ki ga ne smemo preslišati. Nasilno zatrt referendum in volitve, ki so potekale v visoko napetem stanju sta bila že dovolj jasna znaka, da tega vprašanja Španija ne bo mogla rešiti. Madrid nadaljuje s policijskim in sodnim preganjanjem vseh, ki so si upali ali si še upajo dvigati glavo in glas. Prav tako je novoizvoljenemu parlamentu v Barceloni onemogočeno, da sestavi in usposobi svoje demokratične izvoljene organe. Zato moramo svoj glas dvigniti vsi v Evropi, ki še vedno verjamemo v načela enakopravnosti in enakovrednosti vseh evropskih narodov ter prepričano zagovarjamo pravico do samoodločanja. Katalonija je v tem smislu preizkusni izpit, kjer bo jasno, kam plove stara celina. Stranka SSk je mnenja, da je potrebno v sklopu Evropske Unije in na podlagi splošnih človekovih pravic take tematike, kot je avtonomija oziroma samostojnost neke narodne skupnosti, obravnavati v korist le te. Zatiranje, ki prihaja z vrha, ne prinaša napredka v dialogu in sodelovanju za skupno dobro, temveč poglablja že itak ostra nasprotovanja.

Katalonski narod, tako kot pred četrt stoletja slovenski, ima vso pravico, da se izreče glede lastne narodne usode. Španske oblasti pa naj te pravice ne zatirajo in omejujejo, temveč naj omogočijo čimbolj svobodno javno razpravo ter civilno in demokratično odločanje Kataloncev.

Narodne in jezikovne skupnosti, ki jih je v Evropi veliko, morajo imeti možnost, da se polnomočno vključijo v gradnjo skupne evropske hiše. Če jih država, v kateri se nahajajo zaradi preteklih zgodovinskih in političnih dogodkov pri tem omejuje, pomeni, da jih postavlja na drugorazredno raven. To pa nikakor ne spada v evropski duh, ki se je začel uveljavljati po drugi svetovni vojni in se utrdil po padcu berlinskega zidu.

Igor Gabrovec, deželni politični tajnik SSk