Reformi stoterih laži recimo složno in prepričano NE!

16. september 2020 - Kultura in narodne pravice

Volivci bomo na vikend ponovno poklicani, da se izrečemo na referendumu. V nedeljo 20. in v ponedeljek 21. septembra bomo s pritrdilnim ali odklonilnim glasom odločali o nedavni spremembi ustave, s katero se je večina parlamentarcev izrekla za zmanjšanje števila poslancev od sedanjih 630 na 400 in senatorjev od sedanjih 315 na 200 članov. Le navidezna reforma je v resnici pravo skrpucalo, kakršnih smo sicer v sodobnem političnem življenju že kar nevarno vajeni.

Zaradi vsega tega in številnih drugih razlogov, o katerih lahko, če hočemo, beremo vsepovsod, reformi stoterih laži recimo složno in prepričano NE!

Volivci bomo na vikend ponovno poklicani, da se izrečemo na referendumu. V nedeljo 20. in v ponedeljek 21. septembra bomo s pritrdilnim ali odklonilnim glasom odločali o nedavni spremembi ustave, s katero se je večina parlamentarcev izrekla za zmanjšanje števila poslancev od sedanjih 630 na 400 in senatorjev od sedanjih 315 na 200 članov. Le navidezna reforma je v resnici pravo skrpucalo, kakršnih smo sicer v sodobnem političnem življenju že kar nevarno vajeni. Gre za uresničitev najbolj populistične enačbe, da je število parlamentarcev in z njimi povezani stroški osnova in razlog za vse probleme današnje izmučene Italije. Referendum bo veljaven ob kateremkoli številu volivcev, saj ni predviden prag. Majhna in verjetno glasnejša, bolj motivirana ali vsaj bolj jezna manjšina bo odločilna. Če ljudi na pločniku danes sprašujemo o politiki, kaj šele o vsebini referenduma, običajno vedo povedati bolj malo. Debatni temi sta ta čas koronavirus in vse, kar je z njim povezano, ter vprašanje ilegalnih priseljencev. Ostale teme so v ozadju, seveda če izvzamemo bolj popularne športne dogodke, ki vsakega pritegnejo na svoj konec. O politiki in politikih pa tako: vse je za nič, politiki so v najboljšem primeru nesposobni, navadno pa kar skorumpirani in tatovi. In da živijo z veliko žlico. Od tu enačba, da manj jih je, boljše bo. Ko bi preprostega državljana vprašali, če naj v zameno za znatno nižanje davkov uvedemo absolutistično monarhijo, potem bi se marsikdo tudi odločil zanjo. Ali da število parlamentarcev znižamo na recimo petdeset. In da jih izberemo po naključju, z žrebom. Ne provociram, ko zagotavljam, da bi marsikdo kimal z glavo. Statistike nam govorijo o širokih slojih državljanov, ki ne berejo, se ne informirajo, argumente in zaključke neselektivno srkajo z virtualnih družbenih omrežij, kjer se laž bolj poenostavljeno in večkrat bolj prepričljivo predstavi in širi. Morje 'fake news', lažnih vesti, in sovražni govor se vzajemno oplajata in krepita.
Zaskrbljenost je zato močna in upravičena. Skrbeti nas mora ne le število izvoljenih parlamentarcev, temveč tudi posledica dejstva, da bodo po sedanji praksi le ti izbrani s strani vedno ožjega kroga strankarskih veljakov izključno velikih in nacionalnih strank. Izjema je morda le Južna Tirolska, ki jo sprememba ustave dejansko ne bo oškodovala. Predvideni rez števila izvoljenih ni zaobjet v temeljito reformo delovanja zbornic, ki bi privedla do resničnih in racionalnih izboljšav. Število komisij in njihove vloge ostajajo nespremenjene, kar resno ogroža normalno delovanje zbornic. Obe zbornici ostajata enakovredni. Kar pomeni, da se dvojna ali večkratna ponovitev vseh zakonodajnih postopkov ne spreminja. Učinkovitost in delovanje zbornice se ne povečujeta z zmanjševanjem njenih članov, prej obratno. Znano je, do so okrnjena zborniška telesa precej manj operativna.
Številčno okrnjeni parlament je bolj podvržen nevarnostim podkupovanja in avtokratičnosti. Državljani bodo v tem primeru izgubili svojo moč, ki bo prešla, kot zapisano, na peščico političnih strank, ki jih vodi peščica ljudi. Parlament, ki ga že danes ljudje čutijo kot oddaljenega, se bo tako še bolj oddaljil.
Predlagana reforma bo privedla do večjih volilnih okrožij, kar bo v volilnih kampanjah terjalo bistveno višje stroške. Posledica tega bo, da se bodo v volilno kampanjo lahko spuščale samo velike, bogate stranke. In le kandidati, ki imajo nekaj pod palcem.
Ošibilo se bo razmerje med volivci in izvoljenimi. Majhne dežele, kakršna je denimo Furlanija Julijska krajina, bodo de facto imele samo predstavnike zmagovitega pola. Dežela FJk je nadpovprečno oškodovana, saj jo rez števila izvoljenih prikrajša do štiridesetih procentov sedanjega števila. Po novem naj bi bila FJk v Rimu zastopana s 4 senatorji (namesto sedanjih 7) in 8 poslanci namesto sedanjih 13.  Politične manjšine bodo izničene. Izničena bo tudi možnost nastopanja manjših strank, ki pa so izraz ne le politične, temveč tudi družbene, kulturne, narodne, jezikovne in teritorialne raznolikosti apeninskega polotoka.
Predvideni prihranek za davkoplačevalce, ki ga snovalci in podporniki kampanje za pritrdilen glas na referendumu vseskozi obešajo na vsak veliki zvon, bo samo pol od napovedanega in predstavlja le 0,007 odstotkov državnih izdatkov. Nekdo je izračunal, da bo zmanjšanje števila parlamentarcev za eno tretjino privedlo do zmanjšanja stroškov zanje v višini približno osemdesetih milijonov letno. Porazdeljeno na število prebivalcev pomeni, da bi z žrtvovanjem demokracije prihranili približno vsak po eno kavo letno. Se to izplača? So nam to novodobni populisti dovolj jasno povedali?
Zaključim z nami – Slovenci, ki vsaj petnajst stoletij živimo na območju od Milj do Trbiža. V zameno za eno kavo letno za vsakega italijanskega prebivalca bo najbrž zaščitena slovenska narodna skupnost v FJk ostala brez zastopnika v Rimu. Se ne bom sprenevedal: do danes smo 'svojega' v Rimu imeli, le da so ga izbirali drugi. Raje kot nič, seveda. Po zaslugi občutljivosti, računice, preproste izbire velike vsedržavne italijanske stranke smo vse povojno obdobje, vse do današnje Tatjane Rojc, v parlamentu računali na osebo, ki je vsekakor izhajala iz naših vrst, poznala je naše problematike, naše potrebe in pričakovanja, več ali manj učinkovito je vse to prenašala v kolesja rimskih mlinov. Korak naprej bi bil, ko bi nova volilna zakonodaja, po možnosti tudi z novimi ustavnimi garancijami, uvedla pravico, da Slovenci sami izberemo in torej demokratično izvolimo svoje zastopnike v Rimu. Kot to delajo Italijani v Sloveniji. Kot to delajo, zaradi logike številk in razmerij, Nemci na Južnem Tirolskem in še vedno v dobri meri Francozi v Aosti. Vsega tega pa pri nas vsaj za enkrat NI.
Resnica je, da bomo ta vikend odločali za slep skok v neznano. Zmanjšali naj bi nivo demokracije brez vsakega resnega prihranka ali pridobitve na učinkovitosti. Naši statutarno avtonomni deželi bodo še dodatno skrajšali vrvico in lažje nadali nagobčnik. Dulcis in fundo pa bi vrh vsega izničili še najbolj skromno možnost, da ohranimo svoj glas v Rimu.
Zaradi vsega tega in številnih drugih razlogov, o katerih lahko, če hočemo, beremo vsepovsod, reformi stoterih laži recimo složno in prepričano NE!