Potres v Furlaniji je pred 40. leti hudo prizadel tudi slovensko narodno skupnost

06. maj 2016 - Kultura in narodne pravice

Obnova porušenih mest in vasi predstavlja sijajen primer hitrega in učinkovitega odzivanja prizadete skupnosti, ki je v najtežjem trenutku strnila svoje vrste, z lic pobrisala težke solze in se z vsemi močmi lotila obnovitvenih del.

Deželni svetnik in politični tajnik Slovenske skupnosti Igor Gabrovec se je v torek v Rimu udeležil uvodne spominske pobude ob 40-letnici silovitega potresa, ki je 6. maja 1976 zahteval tisoč mrtvih  pod ruševinami, veliko ranjencev in podrtih hiš in poslopij. V krajih, kjer zgodovinsko živi slovenska narodna skupnost, je potres prizadel mnogo vasi in naselij v Benečiji, Terski dolini, Reziji in Kanalski dolini, delno tudi kraje na  Goriškem, predvsem v krminski občini. Obnova porušenega območja je terjala veliko dela, tako s strani prizadetega prebivalstva kot Občin samih, Pokrajin in Dežele Furlanije Julijske krajine. Obnova porušenih mest in vasi predstavlja sijajen primer hitrega in učinkovitega odzivanja prizadete skupnosti, ki je v najtežjem trenutku strnila svoje vrste, z lic pobrisala težke solze in se z vsemi močmi lotila obnovitvenih del. Državna in deželna politika sta takrat dokazali, da je sodelovanje možno in da je preseganje notranjih razprtij obvezno, zlasti ko gre za skupno kljubovanje izrednim razmeram.

V deželnem svetu Furlanije Julijske krajine je bil v tistem času za SSk Drago Štoka, ki se tragičnega potresa takole spominja: »Središče potresa je bilo v Karniji, blizu Humina, Glemone v furlanskem jeziku. (…) V deželnem svetu smo odprli novo poglavje. Od 6. maja dalje, vse tja do junija 1988, ko sem zapustil svetovalske klopi, je bil glavni predmet debat, odločanj, razprav in zakonov v bistvu le potres in vse, kar je njemu sledilo. Tudi problemi slovenske narodne skupnosti, njih postopnega in globalnega reševanja, so stopili v ozadje, so morali stopiti v ozadje pred tako veliko tragedijo, kot je bil potres in vse, kar je bilo z njim v zvezi. (…) Z vso naglico (zasedali smo praktično noč in dan) smo se lotili obnove potresnega področja. Ni bilo lahko, vsaj v začetku ne. Treba je bilo odločiti se za take posege, ki bodo res učinkoviti, pravočasni, takojšnji. (…) Obnova vasi pod Matajurjem je potekala mirno, potem ko smo v deželnem svetu zavzeli splošno stališče, da morajo vasi, naselja in zaselki ohraniti podobo, ki so jo imeli pred potresom. To je veljalo tudi za Kanalsko dolino in za gorate predele v Karniji. Popotresna obnova porušenih hiš, vasi tovarn, cerkva, gradov je trajala mesece, leta, ponekod tudi skoro desetletje. Toda Furlanija je bila končno le obnovljena tako, kot so si želeli prizadeti prebivalci, kot so si zamišljali strokovnjaki pravilnih pogledov in kot smo si zamišljali in hoteli tudi mi, deželni svetovalci, ki smo skušali vse svoje znanje in moči usmeriti le v korist prizadetega prebivalstva

Slovenska skupnost se hvaležno spominja in klanja vsem, ki so sodelovali pri obnovi porušene Furlanije.