Od kulture strahu do kulture zaupanja

18. februar 2018 - Kultura in narodne pravice

Slavnostni govor Igorja Gabrovca na osrednjem praznovanju Dneva slovenske kulture Slovencev v Italiji, v Kulturnem domu v Trstu 16. februarja 2018.

V veliko čast mi je, da lahko danes spregovorim tu, pred vami na osrednji Prešernovi proslavi Slovencev v Italiji, na prazniku slovenske Kulture z veliko začetnico, sredi Trsta, v našem osrednjem kulturnem hramu. Posebej sem vesel, da je dobilo letošnje praznovanje zelo pomenljiv in nadvse simbola poln naslov Očiščenje in pomlajenje - po znamenitem govoru, ki ga je veliki slovenski pisatelj Ivan Cankar imel pred natanko sto leti, tudi on sredi tržaškega mestnega središča. Cankar je, v nasprotju s svojo sicer prevladujočo pesimistično literarno tendenco, ravno v tem govoru, ki ga lahko imamo za politični testament slehernemu Slovencu in slovenskemu narodu nasploh, pokazal neko novo zagnanost, željo po spravi, po novem začetku, po očiščenju namreč in predvsem pomlajenju slovenskega naroda, ki se je leta 1918 dvigoval iz ruševin prve svetovne vojne. In ni slučaj, da je ta govor izrekel ravno tu, v našem mestu, da bi poudaril pomen pripadnosti Trsta v slovenski nacionalni, kulturni in ekonomski prostor. Ne pozabimo, da je bil takrat Trst (neprimerljivo bolj kot danes) vklenjen v močne iredentistične težnje, ki so dušile njegov naravni razvoj v močno ekonomsko in politično silo. Slovenci so se tega stanja še kako močno zavedali in zavedali so se, da mu bodo lahko kljubovali le z močno zavestjo o pripadnosti slovenskemu življu. V svojem govoru je Cankar najprej začel s prispodobo bolnika, ki zaživi novo življenje po težko prestani bolezni: tudi slovenski narod se je zdramil po preizkušnjah v vojni in začel razmišljati o svoji prihodnosti. Čeprav mu je bila ideja združenih južno slovanskih narodov zelo blizu, ni izključeval niti možnosti o popolni samostojnosti slovenskega naroda. Vsekakor pa je Slovence pozival k enotnosti ne glede na strankarsko pripadnost, tako da je postavil narodno pripadnost nad strankarsko in politično opredeljevanje. »Pred vojno«, pravi Cankar, »so nas tujci in potujčenci delali majhne in slabe, da smo nazadnje že sami verovali v to svojo neznatnost in nemoč. Izkazalo pa se je, da nas ta silni vihar ni potisnil k tlom, temveč da nam je opral duše in srca, nas pomladil, nas dvignil kvišku!« Cankar je zato verjel v moč slovenskega naroda, a ne samo slovenskega, temveč predvidel je že neko skupno družino vseh narodov, ki složno živijo pod isto streho in tako nevede že napovedal prihodnost naši Evropi: »Ne samo človek, ne samo narod, tudi človeštvo se bo vzdignilo iz močvirja, očiščeno in pomlajeno!« V tem svojem zanosu je bil slovenski govornik zelo jasen, napovedal je, nadejal si je svetlo bodočnost. Le nekaj let zatem, bilo je leta 1925, je mladi Srečko Kosovel, pesnik in hkrati prefinjen politični mislec, zapisal »Naš ideal je evropski človek, različen po svojih obrazih, a samo eden v svojem velikem stremljenju: ljubiti vse ljudi in v tej ljubezni delati. (…) Bodimo eno po duhu in ljubezni, a ohranimo svoje lastne obraze.« Bodimo enotni v vzajemnem spoštovanju različnosti, je dejal Kosovel v času, ko so se nad Evropo že krepko zgrinjali najtemnejši oblaki, ko je v Trstu že pet let prej gorel slovenski Narodni dom, samo pet let preden bi na bazovski gmajni padali štirje slovenski junaki, mučeniki antifašistične Evrope.

STO LET KASNEJE

Od Cankarjevih (in tudi Kosovelovih) časov nas ločuje celo stoletje. Obema, zlasti Cankarju, je bila prizanesena izkušnja vzpona fašizma z grozotami druge svetovne vojne vred. Kosovelu je bilo usojeno, da je videl še ruševine Narodnega doma in s tem v svoji lirični občutljivosti je predobro zaslutil senco zla, ki se je ponovno dvigala nad Evropo. 

S Cankarjevim govorom lahko danes vseeno poskusimo stkati nekaj povezovalnih vzporednic: seveda, nismo ob koncu nobene vojne, vsaj navidezno ne, čeprav je včasih kar moreč občutek razpršenega vojnega stanja, ki je seštevek neštetih žarišč nasilja. Živimo v nelahki situaciji še vedno težke finančne in posledično družbene krize, ki stopa z roko v roki tudi s težko krizo vrednot in identitete. Občutek strahu, negotovosti, nelagodja nas toliko bolj prevzame ob vse več novicah, povezanih z umori, atentati, terorizmom in tudi o vedno večjih razsežnostih vseh migracijskih tokov, katerim smo priča v zadnjih letih na svetovni ravni. Ljudi je strah sedanjosti, še bolj pa nas je strah bodočnosti.

STRAH PREVLADUJE

Izmed cele palete različnih čustev, ki jih lahko človek doživlja, je menda strah tisti, ki postaja v zadnjih letih prevladujoče čustvo v Evropi kot že prej v Združenih državah Amerike. Gre za stanje, ko se človek v določeni situaciji počuti ogroženega in meni, da se ne bo mogel upreti ali zoperstaviti nasprotni osebi ali situaciji, ki ga ogroža. Evropejci smo v povojnih desetletjih dosegli visoko stopnjo življenjskega standarda in smo zato v stanju latentnega strahu, da se bo ta standard znižal in nam bo odvzeto blagostanje, ki smo ga dosegli. V ostalih celinah je situacija drugačna: po mnenju Dominiqua Moisia, enega vodilnih francoskih mislecev, sta v Indiji in na Kitajskem prevladujoče čustvo upanje, v arabskem in muslimanskem svetu pa ponižanje, kjer pa je to ponižanje mestoma že nevarno prešlo v sovraštvo do različnih verskih ločin ali preprosto do Zahoda. Potem ko je Evropa po drugi svetovni vojni tudi razvijala in utrjevala kulturo upanja z gospodarskim vzponom, združitvijo Evrope, dolgoletnim mirom, je finančna kriza ponovno pahnila staro celino v ameriški trend strahu. Kultura strahu pa je tesno povezana s kulturo nezaupanja, ki se v Evropi širi zaradi številnih socialnih sprememb: strah nas je svetovnega segrevanja, strah nas je terorizma, skrbi nas hipoteza propada zahodne civilizacije in demokracije, skrbijo nas grožnje Vzhoda in njegove rastoče vzhodne ekonomije in prav tako rastočih demografskih trendov. Kultura strahu povzroča občutek ogroženosti in ranljivosti, v nas pa se ta strah tako ukorenini, da znatno vpliva na dojemanje sveta okoli nas. Od tu je korak k zapiranju in k utemeljevanju potrebe po samoobrambi zelo kratek: nastajajo in se razvijajo gibanja, ki želijo zapreti meje Evrope in vzpostaviti notranje med državami, se ograditi od migracijskih tokov. Kako mikavna je želja, da bi se zabubili sami vase, da bi se obranili pred vsem slabim, ki prihaja od zunaj. Gre za začaran krog, ki se v norem vrtinčenju napaja in rase: vesti o terorističnih napadih in o vsakodnevnem nasilju spodbujajo še večji občutek nezaupanja in vzbujajo strah, pri čemer imajo svojo nemajhno vlogo tudi mediji s ponavljanjem, poudarjanjem in napihovanjem negativnih novic. Ker dobre novice, lepe vesti, tudi teh je vsak dan veliko, niso zanimive, »se ne prodajajo, ne ustvarjajo audience«. Pa ne samo to: v medijih, najlažje v elektronskih in v družbenih omrežjih, kroži vedno več neresničnih in zavajujočih novic, ki širijo laži, tesnobo, strah in nezaupanje. Ko se te novice ponavljajo, ljudje začenjajo zanje verjeti, da so resnične. In s tem še bolj širijo kulturo strahu in nezaupanja. Od fake news do fake družbe.

POT K ZAUPANJU

Kako pa se rešiti družbenega strahu, ki nas obdaja? Strah je negativno čustvo in dokler je omejeno na posamezne dogodke ali začasna čustvena stanja, je sprejemljiv in pravzaprav koristen, ker nas pripravi na soočenje s težavo. Ko pa postaja strah prevladujoče čustvo, potem je potrebno strahove začeti racionalno premagovati. Na družbeni ravni strah pa preprečuje razvoj družbe v odprto, pravično in miroljubno skupnost. Nemški sociolog religije Paul Zulehner zagovarja, da je pot preprostega moraliziranja neučinkovita: javno napadati in ožigosati nekoga za ksenofoba ne koristi, ali vsaj ni dovolj. Najboljša pot pri odpravljanju strahu pa je pot zaupanja. Že od malih nog je potrebno graditi zaupanje, najprej otrok do seveda njim najbližjih oseb, to je staršev, ter seveda zaupanje staršev do otrok. Gre za gradnjo medosebnega odnosa, ki naj temelji na trdnih osnovah, pri čemer se mora vsakdo potruditi, da bo vreden zaupanja drugih. Nato pa gradnja zaupanja se krepi ob vstopanju v družbo in v širšo okolico. Gradnja kulture zaupanja pomeni tudi gradnja politike dialoga. V okoljih, kjer veje tako vzdušje zaupanja, se ljudje počutijo varnejši, lažje zaupajo in lažje pridejo do pozitivnih sprememb v družbi, tako na socialni kot na gospodarski ravni. Izhod iz kulture strahu bomo našli takrat, ko bomo premagali fobije in tesnobo, ko bomo spoznali, da grožnje niso resnične, da tveganja niso realna, in da je naš strah nerazumen. Izhod iz kulture strahu bomo našli takrat, ko se bomo zavedali, da živimo v svetu, ki je, kljub vsemu in vsem, trenutno sorazmerno varen. In varnejši bo, če bo v njegovo varnost in udobnost vsakdo prispeval to, kar zmore, prepojeno s pozitivnimi vrednotami in etičnim pristopom do reševanja vseh odprtih vprašanj.

VLOGA KULTURE

Pošteno informiranje, izobraževanje, kultura v vseh svojih nijansah, umetnost, gojenje lepega in koristnega, vse to predstavlja neprecenljivo vlaganje v gradnjo in utrjevanje razgledane, strpne in solidarne družbe. Danes, na tem odru, izražamo priznanje štirim našim, naše gore listom, ki s svojim delom, s svojim znanjem, s svojo občutljivostjo so prispevali in prispevajo k temu, da je naša družba lepša, plemenitejša, uglednejša, pravičnejša. S priznanjem njim simbolno izražamo priznanje vsem, ki delajo in živijo na sličnih valovnih dolžinah. Izražamo priznanje in zahvalo umetnikom, znanstvenikom, gospodarstvenikom, vzgojiteljem, dodajmo še najmanj priljubljeno kategorijo politikov, javnih upraviteljev, ki si vsakodnevno prizadevajo, da bi bil skupen dom udobnejši za vse nas in za vsakega, ki pride k nam na obisk ali po pomoč.    

MLADI NAJ STOPIJO V ARENO

Veliki ameriški predsednik Franklin D. Roosevelt je v nekem svojem govoru dejal, da »Edino, česar se moramo bati, je strah sam!« Neizmerno bom vesel, če mi bo uspelo, da ta sporočila optimizma in zaupanja prenesem zlasti na mlade, ki so danes tudi v prvi osebi sooblikovali ta naš praznik. Njim namenjam tudi nekaj misli Stephaneja Hessla, politika, odpornika, diplomata, pisatelja, misleca, ki je pri svojih preko devetdesetih letih starosti mlade pozval, naj vzamejo usodo v svoje roke, naj se »razjezijo«, naj »se dvignejo«. Dejal je, da »je svet ogromen in čutiti je, da so njegovi deli vzajemno odvisni. Živimo v medsebojni povezanosti, kakršne še ni bilo. Toda na tem svetu je nekaj stvari, ki jih ne moremo dopuščati. Če jih hočemo videti, moramo dobro pogledati in poiskati. (…). Najslabši odgovor je brezbrižnost, reči 'ničesar ne morem spremeniti, se bom že kako znašel'. Kdor se obnaša tako, pravi Hessel, zanika eno od poglavitnih in nepogrešljivih človeških lastnosti: sposobnost razjeziti se in se nato tudi vplesti.« Preprosto povedano: vzemimo življenje v svoje roke!

 

TU SMO OD VEDNO DOMA

Tudi Cankar je po prvi svetovni vojni izražal veliko zaupanje slovenskemu narodu, da bo znal stopiti na svoje noge in samostojno zaživeti v veliki družini z ostalimi narodi. Po stotih letih lahko ugotavljamo, da se je to naposled zgodilo, da je slovenski narod dobil svojo državo, v kateri se dan slovenske kulture praznuje kot osrednji Državni praznik. In praznik slovenske Kulture z veliko začetnico in v najširšem pomenu besede praznujemo tudi mi, Slovenci v Italiji, ki vztrajno kljubujemo viharjem našega časa, ki si želimo pravične družbe, v kateri naj nam bosta tudi kot skupnosti vedno priznani dostojanstvo in pravica soodločanja o naši usodi, tako kot si je pred stotimi leti nadejal tudi sam Cankar. Tu smo pravijo vsaj petnajst stoletij, tu smo preprosto od vedno doma. Sosedov nismo nikdar ogrožali ali napadali.  Našo kulturo imamo, jo živimo, jo branimo in jo razvijamo, in želimo jo imeti, braniti in razvijati še naprej v strpnosti in sožitju s tu živečimi narodi, do katerih lahko vzajemno razvijamo kulturo zaupanja z eno samo in osnovno predpostavko: da nam je priznano dostojanstvo slovenske besede, v zasebnem in javnem življenju, v šolstvu, v medijih, v javnih institucijah. Vse ponujamo in v zameno zahtevamo le priznanje dostojanstva slovenke besede, ki je hkrati slovenska prisotnost, ki je slovenska identiteta v vsej svoji tukajšnji večplastnosti, kjer smo lahko Slovenci in še kaj zraven.

Prešernovo naj torej »žive vsi narodi«, in mi srečno z njimi.

Igor Gabrovec