Jožetu Škerku v slovo

06. junij 2015 - Deželni svet

Spomnil se ga bom kot očaka, ki je trdno verjel v načrte, ki si jih je postavljal in razvijal v starih letih z isto vnemo bojevitega mladostnika. Če ne drugo zaradi tega naj bo vsem nam vzornik vsakič, ko nas življenjske, poklicne, osebne težave znova in znova spravljajo na kolena. Vedno znova vstanimo in glejmo pred sabo.

Osnutek uvodnega posega Igorja Gabrovca na žalni seji za odv. Jožetom Škerkom – Vilfanova dvorana v Trstu, 4. junija 2015 ob 19.uri:

Vse nas, tu zbrane, in veliko drugih prijateljev, kolegov, političnih, kulturnih, družinskih ali profesionalnih sopotnikov je pred dnevi pretresla vest, da nas je v 93. letu starosti za posledicami navidezno manjše prometne nesreče zapustil odv. Jože Škerk. Bil je vidna osebnost v kulturnem in političnem življenju Slovencev v Italiji.

Dragi Jože se je rodil 18. marca 1923 v družini narodno zavednega in vsestransko družbeno aktivnega prav tako Josipa oz. Jožeta, uglednega vaškega gostilničarja, zadnjega župana od fašističnih oblasti ukinjene občine Šempolaj in prav tako zadnjega predsednika Kmečke in obrtne hranilnice, doslednega protifašista od prve do zadnje ure.

Še od mladih let se je torej v domačem okolju naužil vrednot slovenstva, protifašizma in svobodoljubja. Prijateljeval in sodeloval je s takratnim Tigrovcem in kasnejšim narodnim herojem Antonom Šibeljo (Stjenkom) pri organiziranju slovenske mladine.  Po padcu Italije 8. septembra 1943 je Jože Škerk stopil v partizanske edinice in bil imenovan za komandanta 1. bataljona novoustanovljene brigade Srečka Kosovela. Kasneje je bil vključen v Gradnikovo brigado, februarja 1944 pa v obveščevalni center štaba IX korpusa, kjer je izvajal občutljive naloge v stiku s sovražnikom. Maja 1945 so ga premestili v obveščevalni center štaba IV armade JA v Ljubljani, kjer je bil demobiliziran oktobra istega leta. Dvakrat je bil ranjen in prav tolikokrat odlikovan.

Študij na pravni fakulteti tržaške univerze je dokončal leta 1947 in se posvetil odvetniškemu poklicu v znani odvetniški pisarni dr. Franeta Tončiča. Poklic je nepretrgoma opravljal nad 60 let. Slovenski odvetniki so istega leta ustanovili društvo Pravnik, med soustanovitelji je bil tudi dr. Škerk. Društvo je med drugim doseglo razveljavitev sodb Posebnega fašističnega sodišča in mednarodno priznanje rabe slovenskega jezika. Po podpisu Mirovne pogodbe je skupno z dr. Tončičem, dr. Ferfoljo, dr. Rybařem in Mihelčičem ustanovil »Akcijski odbor za obrambo STO-ja«, ki je sodeloval, zlasti pri volitvah, z independentisti.

Leta 1952 je bil prvič izvoljen v devinsko-nabrežinski občinski svet, kjer so po vrnitvi Italije potekale živahne razprave, predvsem o nasprotovanju gradenj ezulskih naselij v Sesljanu in Ribiškem naselju. Znova je bil izvoljen v občinski svet leta 1960 kot predstavnik Skupine neodvisnih Slovencev, ki je bila naslednica »Akcijskega odbora«.

Pred tržaškimi občinskimi volitvami leta 1962 je predstavljal SNS na sestankih z ostalimi liberalnimi in katoliškimi demokratičnimi političnimi gibanji, na katerih so se dogovorili za skupni nastop na listi Slovenske skupnosti. Pri sklepanju dogovorov z italijanskimi levosredinskimi silami je vseskozi zagovarjal stališče, da morajo demokratične stranke še najprej upoštevati specifičnost slovenske manjšine v Italiji, jo priznati de iure in de facto kot subjekt, ki ga je treba ne le ohraniti, temveč ovrednotiti in zaščiti, da lahko Slovenci kot skupnost odigravamo povezovalno vlogo v tem prostoru.

Dr. Škerk je leta 1964 kandidiral in bil izvoljen za deželnega svetnika na listi Slovenske skupnosti na prvih deželnih volitvah leto prej ustanovljene FJk. Iz tega štiriletnega obdobja beležimo nič koliko bojev, prizadevanj in dosežkov.

V prvi polovici šestdesetih let so se odnosi Krščanske demokracije in italijanske socialistične stranke do slovenske manjšine bistveno spremenili. Pričela so se dokaj trda pogajanja Slovenske skupnosti z levo sredino. Dr. Škerk je bil eden od štirih tajnikov slovenske stranke, ki so se izmenjavali vsake 3 mesece. Posledica in rezultat vstopa SSk v koalicijo z levo sredino je bila izvolitev Slovencev tako v tržaški občinski kot pokrajinski odbor. Izboljšali pa so se tudi odnosi med Italijo in Jugoslavijo.

Leta 1975 je Jože Škerk prejel odličje Slovenske skupnosti.

Leta 1998 je s soprogo Zoro Koren Škerk v čudovitem okviru družinskega posestva ustanovil kulturni center za medsebojno spoznavanje med narodi in kulturami v okviru Alpe Adria in zlasti slovenske umetnosti v Italiji ter vidljivosti avtohtone prisotnosti Slovencev v Furlaniji Julijski krajini. Center je med drugim priredil razstave pomembnih mednarodnih slikarjev, grafikov in kiparjev, ki so vzbudile posebno pozornost publike in kritike ter privabile številne obiskovalce iz Italije, Slovenije in Avstrije. V zadnjih treh letih je center postavil razstave ilustracij za otroke z vodenimi ogledi in brezplačnimi delavnicami.

Leta 2012 je dr. Škerk s skupino zgodovinarjev ustanovil društvo Hermada – vojaki in civilisti. Sledila je razstava o prvi svetovni vojni pri nas, ki je v javnosti prebudila dolžni spomin na naše vojake v avstro-ogrski vojski in preganjane civiliste. Arhitektu Maksu Fabianiju pa je bila lani posvečena razstava, ki ima gotovo zaslugo, da je širši javnosti osvetlila manj znane in narodno-politično vsaj vprašljive značilnosti sicer do prve svetovne vojne nesporno priznanega arhitekta iz štanjelske rodbine.

Kulturno-zgodovinsko-raziskovalno središče, ki je v domači Bajti nastalo kot neprofitno društvo, sta zakonca Škerk nameravala spremeniti v Fundacijo. V tem smislu je dr. Škerk neutrudno iskal stike in podporo tako pri slovenskih kot italijanskih javnih institucijah. Čas bo kmalu pokazal, če in kako mu je ta zadnji življenjski napor, v katerega je vztrajno vlagal veliko energije in pričakovanj, uspel.

Povedano je le skrajno poenostavljen pregled drobcev iz Škerkovega življenja, ki je bilo dolgo, intenzivno, mestoma zelo napeto, z viški in padci vred, s plemenitimi vzgibi in človeškimi slabostmi, ki eni ob drugih spadajo k vsakemu izmed nas. Nekaj o tem boste morda povedali ostali, ki ste ga dlje in tudi drugače poznali.

Osebno sem ga spoznal šele v zadnjih letih, ko sem se kar nekajkrat odzval na njegova istočasno prijazna a tudi vztrajna vabila na pogovore, ki so bili vedno iskrena soočenja. Začelo se je z običajnim »gospod Gabrovec« z ene in »doktor Škerk« druge strani. Nazadnje sva se nazivala z bolj prisrčnimi »dragi Igor, dragi Jože«. Vedno nepredvidljiva in po svoje hudomušna usoda ga je vzela v visokih, pravimo jim zrelih letih. Njegovo srce in misli pa so bile še vedno iskrivo polne načrtov, idej, novih razstav in novih društev, novih izzivov in novih skrbi. Vedno na novo in znova poln energije, pa čeprav so mu leta že ukrivila telo in pešala sta mu tako vid kot sluh. Ni pa pešala iskriva luč v njegovih očeh, ki so v soboto v njegovem telesu ugasnile. Hočemo pa verjeti, da se je njegovo bistvo le preprosto izselilo iz izmučenega telesa. In biva nekje, drugače.

Spomnil se ga bom kot očaka, ki je trdno verjel v načrte, ki si jih je postavljal in razvijal v starih letih z isto vnemo bojevitega mladostnika. Če ne drugo zaradi tega naj bo vsem nam vzornik vsakič, ko nas življenjske, poklicne, osebne težave znova in znova spravljajo na kolena. Vedno znova vstanimo in glejmo pred sabo.

Tak je bil naš Pepi iz Bajte pri Trnovci.

Igor Gabrovec