DVE PRIZNANJI, KI ZDRAVITA MESTO

13. julij 2020 - Kultura in narodne pravice

Niti tolikšnega dogajanja se čudežno združijo v enem samem dnevu, v 13. juliju 2020. V enem samem kraju, v Trstu. In če želimo, v enem samem človeku, prof. Borisu Pahorju. Veliki mož, na pragu svojega stosedmega leta, pri povsem polnem intelektualnem zavedanju, živa in dejavna priča celega stoletja spopadov in srečanj. Preživel je sovraštvo in nestrpnost. »Nikogaršnji sin«.

Zdi se kot nebesno znamenje, ki zadobiva različne odtenke, če ga gledamo z drugačnih zornih kotov. 13. julija sta se dve glavni skupnosti soočili s svojo preteklostjo, s svojimi še nerazčiščenimi dvomi, s svojimi medsebojnimi razlikami. Skok v preteklost, eno stoletje nazaj, ko so zublji iz Narodnega doma v Trstu s krvjo krstili vzhajajoči fašistični škvadrizem. Niti niso bila pokapana vsa trupla in odpravljene vse ruševine iz Prve Vojne, ko je močan in odločen udarec z vso svojo silo treščil v Pandorino skrinjico, iz katere so se dvignile lovke sovraštva, ostrega ustrahovanja, nestrpnosti in sistematične intolerance, žeje po vojni in smrti, ki bodo nekaj desetletij obdajale Italijo, Evropo in svet.

Bil je napad na slovensko skupnost v povsem tržaški kristalni noči in predhodnik tega, kar bo zadobilo še večje razsežnosti. A razdejanje Narodnega doma je bila vojna napoved vsemu temu, kar je bilo različno, neskladno z občutki večine, negacija dostojanstva biti »drugi«. Sledilo je zaprtje šol s slovenskim učnim jezikom, likvidacija številnih gospodarskih dejavnosti, prepoved rabe slovenskega jezika v javnosti in zasebnosti, vse do cerkva, vsiljena italijanizacija in popačenje slovenskih imen. Načrtovan genocid s skoraj znanstveno blaznostjo. Javno nasilje, politično nasilje, institucionalno nasilje in zasebno nasilje. Veliko pred izbruhom druge svetovne vojne. Sredi tega dogajanja so se izkazali mnogi, večkrat mlajši, ki so se odločili, da ne bodo klonili in čakali na politično, kulturno in narodno smrt. Rojeval se je prvi odpor, ki se je nasilju upiral z nasiljem. A morda mislimo, da je bilo mogoče fašizem premagati s sit-in ali z gladovnimi stavkami? In tako so padli tudi prvi junaki prvega odpora, za slovensko skupnost so to bazoviške žrtve, ki so padle v ranem septembrskem jutru devetdeset let nazaj. Bili so obsojeni in umorjeni po sodni obravnavi in obsodbi Posebnega fašističnega sodišča. Ki je imel v rokah vse, razen vrednot spoštovanja pravic, demokratičnih načel, nepristranskosti, pravičnosti. Hierarhično sodišče, ki je ohranjalo in uzakonilo nasilje. Bili so obsojeni in ustreljeni kot teroristi, je res. A zgodovina uči, da so bili hrabri borci, bojevniki proti diktaturi.

Prišlo je do vojne. Novo sovraštvo, nova preganjanja, novo nasilje, nove krivice. Vključno z zadnjimi, a ne poslednjimi, usmrtitvami pravih ali namišljenih političnih ali narodnih sovražnikov, ali pa mešanica obeh. Drama fojb. Groza, ki se je dodala prejšnji grozi, nova žalovanja, nove zamere, novo sovraštvo.

Različno branje in zaznavanje dogajanja. Ki ima danes samo eno stičišče: Poročilo slovensko-italijanske zgodovinsko-kulturne komisije leta 2000. Ni to državna resnica, to ni za to dobo. To je znanstvena in institucionalna podlaga, poglobljena študija, ki jo je zaključila in objavila znanstvena komisija slovenskih in italijanskih predstavnikov. Zato, da bi zgodovino osvobodili krempljev politike in rešili nove generacije težkih in brezplodnih bremen.

Niti tolikšnega dogajanja se čudežno združijo v enem samem dnevu, v 13. juliju 2020. V enem samem kraju, v Trstu. In če želimo, v enem samem človeku, prof. Borisu Pahorju. Veliki mož, na pragu svojega stosedmega leta, pri povsem polnem intelektualnem zavedanju, živa in dejavna priča celega stoletja spopadov in srečanj. Preživel je sovraštvo in nestrpnost. »Nikogaršnji sin«, ki je znal in zmogel trikrat reči NE vsakemu neliberalnemu režimu – tudi komunističnemu. 13. julija sta v Trstu, kjer se je vse začelo, dva velika predsednika, ki bosta zastopala dva danes sosednja in prijateljska naroda. V Trstu sta se predstavila kot garanta vrnitve Narodnega doma slovenski skupnosti, ki ga je hotela in ga tudi dogradila. V Trstu sta počastila spomin na dveh krajih, ki sta ju dve skupnosti povzdignili v simbol svojih trpečih spominov. V Trstu sta podelila najvišji odlikovanji človeku, ki je hotel poosebiti zmago nad zlom 20. stoletja.

Boris Pahor ne potrebuje odlikovanj. Ne več. Pokloni jih svojim številnim hrabrim tovarišem na poti življenja, predvsem tistim, ki se niso vrnili domov živi, ker jih je prej pokončal primež sovraštev. Njegovi dve odlikovanji pa služita nam, našima dvema skupnostma, služita Trstu, služita tej zemlji. Zato da lahko zremo naprej z zaupanjem, skupaj, s prenovljenim zagonom.

Dve odlikovanji, ki zdravita mesto.