Čas je zrel za resnično skupno zbirno stranko Slovencev v Italiji

04. maj 2018 - Kultura in narodne pravice

SSk je edina stranka tradicionalne levosredinske koalicije, ki ji je uspelo potrditi slovenskega zastopnika v Deželni svet. Bomo pa naslednjič Slovenci in SSk še vedno dovolj konkurenčni?

V pričakovanju na uradno proglasitev izvoljenih deželnih svetnikov sem te dni z zanimanjem prebiral in poslušal najrazličnejše ocene volilnih izidov. Najprej naj gre moja osebna zahvala in zahvala stranke SSk vsem, ki so me in so nas podprli. Še pred volitvami sem bil večkrat povedal, da bodo le te tudi za Slovence prelomne - in to v času, ko mi ni bilo še dano vedeti, komu in kako se bo uspelo prebiti v Deželni svet. Volilni izidi me naposled niso pretirano presenetili. Premoč Severne lige s kandidatom Fedrigo je bila v zraku, kot tudi je bila predvidljiva približno petdesetodstotna volilna udeležba. Manj predvidljiv je bil splošen močan osip glasov za vse politične sile vnovič na odru, seveda z izjemo Salvinijeve stranke, ki je kasirala preko 114 tisoč glasov več kot pred petimi leti. Z ozirom na leto 2013 je, ob dejansko slični volilni udeležbi, v absolutnih številkah Demokratska stranka izgubila skoraj 40 tisoč glasov. Forza Italia je zgubila skoraj 6 tisoč volivcev, Grillovo gibanje minus 25 tisoč, nekdaj slavna Tondova lista minus 26 tisoč, Cittadini so izgubili 4 tisoč gasov  in 6 tisoč glasov je zmanjkalo tudi levičarski listi, ki se je sklicevala na nekdanjo stranko SEL.

 

Tudi stranka Slovenska skupnost je beležila negativen saldo, in to za približno 550 glasov. Tega ne skrivam, ker so v izgubljenih glasovih tudi številni moji, se pravi preference, ki so romale drugam – veliko prijatelju Stefanu, druge, kdo ve. Do tu so gole številke, ki jih moramo seveda brati primerjalno s številnimi drugimi kazalci. Zanimivo pa je, da se marsikje izpostavlja nek hud padec SSk, ki pa je bil resnici na ljubo zelo omejen. Slovenski stranki je v pravem političnem tsunamiju uspelo dejansko ohraniti svojo barko na površju in jo za enkrat spraviti v varen pristan. Čoln moramo seveda popraviti in utrditi ogrodje, delati moramo na posadki in predvsem v popolnem miru in treznosti na novo načrtovati smeri plovbe in cilje. Brez tega ni več varno nobeno (politično) morje. Glasov za SSk je bilo v zlatih časih tudi preko deset tisoč. Ko se je SSk po daljšem premoru leta 2008  ponovno preštela, je bilo na spisku cirka 7 tisoč glav, in to ob rekordno visoki udeležbi. Leta 2013, s petdesetodstotno udeležbo, je bilo glasov približno 2000 manj. Tokrat, kot zapisano, je zmanjkalo še dodatnih petsto. Razlogi? Kakšna neposrečena politična poteza ali izbira, tudi v volilni kampanji. Nadalje izumiranje tradicionalno trdne volilne baze in težave z nagovarjanjem novih volivcev. Splošna odtujenost, ki ji nismo imuni niti Slovenci. Podpora, tudi Slovencev, radikalnejšim opcijam, pa naj imajo ali ne slovenski predznak. Morda je naveličalo moje ime, kar bi bilo po tolikih letih razumljivo. Kopica možnih razlogov, ki se verjetno prepletajo in zahtevajo strokovno analizo.

 

Poglejmo pa dejstvo: SSk je edina stranka tradicionalne levosredinske koalicije, ki ji je uspelo potrditi slovenskega zastopnika v Deželni svet. V drugem taboru je preboj tokrat uspel Danilu Slokarju, verjetno tudi s kopico glasov italijanskih volivcev. Mu čestitam. Vsi ostali glasovi so bili porazgubljeni, kar je marsikdo tudi objektivno in pravočasno napovedoval.

 

Urinih kazalcev ne moremo nazaj obračati. Kar zadeva mene, je to tretji in torej zadnji mandat v Deželnem svetu, tako da ne bom več problem. Bomo pa naslednjič Slovenci in SSk še vedno dovolj konkurenčni? Drznem si zato ponoviti svoji stranki in predvsem vsem Slovencem, ki so (neuspešno) glasovali za kandidate na italijanskih listah in strankah: čas je, da ustanovimo resnično skupno zbirno stranko Slovencev v Italiji. Ki je lahko Slovenska skupnost, ker je 'škatla' že pripravljena in dovolj je, da jo napolnimo z novimi vsebinami, pristopi, idejami, energijami – ljudmi. Lahko ustanovimo nekaj čisto novega, z novim imenom in simbolom, če je to nujno potrebno. Pomembno je le, da se začnemo o tem pogovarjati. Skupaj in brez predsodkov ali ihte.

 

Senatorko smo pred par meseci izvolili zaradi srečnega in morda neponovljivega spleta okoliščin. V Deželni svet se je SSk prebila v zelo tveganih okoliščinah. Razmislimo torej, hitro in skupaj, o dveh osnovnih pogojih, ki naj prej omogočijo in nato zagotovijo zastopanost Slovencev v deželnem in državnem parlamentu: primerna volilna določila in prostor-škatla-lista-stranka, kjer je dovolj prijaznega prostora za različne politične obraze in kjer se lahko, tudi to ni malenkostna stvar, če je potrebno, preštejemo. In gre skozi tisti, ki ga naši ljudje svobodno, suvereno in demokratično izberejo. Model lahko prilagodimo tudi za lokalne volitve.

Revolucionarno? Banalno? Ta je moj predlog.

Bodočnost je tistega, ki veruje v njo…

Igor Gabrovec