Brez slepomišenja v novo leto, ki je prepolno izzivov

22. december 2016 - Kultura in narodne pravice

Renzija je po vsej verjetnosti izdala prevelika ambicija. In naglica, da bi z nekaj zamahi revolucioniral sistem, ki je kajpak okostenel.

Ustavni referendum, s katerim je italijanski premier Renzi več mesecev vihtel kot z bojno sekiro, se je vihravemu florentinskemu politiku v hipu spremenil v bumerang, ki ga je silovito zadel v čelo. Javnomnenjske raziskave so že nekaj tednov pred glasovanjem napovedovale tvegan izid in s tem veliko možnost, da bi prevladal odklon reformnemu predlogu. Končni rezultati pa so bili za vso vladajočo garnituro neusmiljeni. V vsej državi so krepko prevladali nasprotniki referenduma. Referendumsko vprašanje je naletelo na večinsko pritrdilen odgovor le v treh deželah: v Renzijevi Toskani, v trdnjavi Demokratske stranke Emiliji-Romagni in v Tridentinskem Gornjem Poadižju, kjer je sicer Da prevladal v pokrajini Bocen, že Trentinci pa so ga zavrnili. Razmerje med nasprotniki in podporniki se je na državni ravni ustalilo na srednji odstotni vrednosti približno 60:40. Med Italijani v tujini je krepko prevladala podpora reformi, najnižji konsenz pa je slednja doživela na dveh otokih Siciliji in Sardiniji. Naša dežela ni bila izjema: DA je prevladal v pičlih petih manjših občinah - štiri na Videmskem in ena v pordenonski pokrajini. Ostalih 211 (!) občin je večinsko glasovalo proti reformi, tako vse občine na Goriškem in na Tržaškem. Tudi v FJk je šest državljanov na deset glasovalo proti reformi. Referenduma se je v FJk udeležilo preko sedemdeset odstotkov volilnih upravičencev in podobne številke so obveljale po vsem apeninskem polotoku.

Slovenci smo imeli številne razloge, da tako zasnovano reformo odklonimo. Med temi je dejstvo, da so nas nova pravila dejansko izključevala iz rimskega parlamenta, slednji pa bi postajal vse bolj podvržen prevladi oligarhične vladajoče skupine.

Prvi pomemben podatek je zato volilna udeležba. Velika. Ogromna. Že od deželnih volitev sem je volilna udeležba nihala okrog petdesetih odstotkov, kar je bilo po svoje pošastno, saj je pomenilo, da se je vsak drugi državljan odločal, da ni izbiral javnih upraviteljev in političnih predstavnikov. Referendum je ta moreči trend postavil na glavo. Vprašanje spreminjanja Ustave kot temeljne listine in povzetek pravil igre pod skupno državno streho je očitno predramil vesti. Ne vem, koliko pozorno so si ljudje prebrali predlagane spremembe, koliko so preučili razloge zagovornikov in nasprotnikov, koliko so pretehtali pozitivne in negativne plati vsakega poglavja. Po vsej verjetnosti pa je na splošno prevladalo že več kot latentno nasprotovanje premierju Matteu Renziju in njegovi stranki, saj le v tej luči lahko beremo referendumski izid v povezavi s porazi DS na skorajda vseh volilnih preizkušnjah zadnjega obdobja. Pred nekaj leti je mladi Renzi vžgal strasti, ljudem je ponujal sanje o novostih in jih prepričal, da je sposoben utrditi italijansko barko in jo voditi v mirnejša morja. Rezultat na evropskih volitvah je bil zato široko razprta kreditna linija, neke vrste bela menica. Veliko pričakovanje in zaupanje so velika priložnost, pa tudi veliko tveganje. Velika pričakovanja se kaj kmalu prelevilo v prav tako veliko razočaranje. Kreditna linija je začela usihati, na svoj račun pa so prišle pasivne politične obresti.

Renzija je po vsej verjetnosti izdala prevelika ambicija. In naglica, da bi z nekaj zamahi revolucioniral sistem, ki je kajpak okostenel. Pomanjkanje argumentov je prevečkrat nadomeščal z aroganco, z vsiljevanjem in izsiljevanjem. S tem je zaostroval odnose s politično opozicijo in istočasno razkrajal vzdušje znotraj lastne stranke. Tako je bilo s sprejemanjem volilnega zakona in isto s sprejemanjem zakona o reformi ustave. Pičle, komaj zadostne večine v parlamentu. Medtem ko je nasprotovanje zunaj palače raslo in se povezovalo. Renzi je kot predsednik vlade rahljal konsenz v lastni stranki, katere je politični tajnik, in istočasno povezoval vse, kar leze in gre na široki fronti njegovih nasprotnikov. Usoden je bil njegov začetni korak, ko je ustavni referendum povezal na lastno usodo. Napaka, ki se je je sam zavedal, ko je bilo že prepozno. Analiza volilnih izidov kaže, da so najmlajšemu predsedniku vlade prvi masovno obrnili hrbet ravno mladi. Proti reformi so se ženske opredelile v večji meri kot moški. Proti reformi tudi brezposelni in trgovci.

Kaj bo sedaj? Ministrski predsednik Renzi je bil svojčas napovedal, da se bo v primeru poraza odločil za odstop od vlade in celo, da bo zapustil aktivno politiko. Znova drzna in najbrž tudi nevzdržljiva obljuba.

Ne glede na razplet vladne krize se bomo prihodnjo pomlad doma soočali z upravnimi volitvami. Za nas so še posebej pomembne občinske volitve v Gorici in v Nabrežini. Morebitne predčasne politične volitve bi se lahko zrcalile tudi na obstanek deželne vlade in ni izključevati možnosti, da se znajdemo pred velikim »election day«, se pravi volilnim dnevom. Prvo vprašanje: s kakšnim volilnim zakonom? Saj je zloglasni Italicum še vedno na muhi ustavnega sodišča. Prepričan sem, da bi si morali vsi skupaj prizadevati, da se v nov volilni zakon tako za poslansko zbornico kot za senat vnesejo pravila, ki naj v duhu določil zaščitnega zakona in mednarodnih dogovorov omogočijo Slovencem v Italiji, da suvereno izvolijo svoje zastopstvo v Rimu! 

Na deželni ravni ni boljše. Leva sredina ne doživlja najlepših trenutkov. Naj spomnim na poraz v Trstu, Pordenonu in v nekdaj trdni rdeči trdnjavi Tržič. Nazadnje referendum. Tudi reforma krajevnih uprav, ki je privedla do ukinitve Pokrajin (v Italiji so ostale…) in za enkrat še zmedeno uvedla Medobčinske teritorialne zveze, ni ravno najboljša popotnica, saj je na teritoriju veliko nezadovoljstva. Slovenska stranka je s svojimi predlogi in zahtevami žal večkrat ostala osamljena. Razvoj dogodkov potrjuje, da smo bili večkrat na pravi poti, s čimer pa si danes kaj malo pomagamo.

Novo leto bo torej v znamenju številnih izzivov, ki jim bomo kos, če bomo sposobni strniti naše vrste. Večkrat tega ne zmoremo. Da bi uspeli, to je moje voščilo vsem nam za prihajajoče leto.

Igor Gabrovec